Balkan, plemenit in čustven

Johannes Brahms: Klavirski kvartet št. 3 v c-molu, op. 60
***
Max Bruch: Osem skladb za klarinet, violo in klavir, op. 83 (izbor)
Guillaume Connesson: Disco Toccata za klarinet in violončelo
Ney Rosauro: Koncert za marimbo št. 1 (prir. V. Nušev za marimbo in kvintet)
Improvizacije na romunske teme
Pande Šahov: Les Balkans, nobles et sentimentaux

Že lani smo se lahko prepričali, da glasbeniki, zbrani okoli Simona Trpčeskega, buhtijo od temperamenta, žara in mojstrstva, da so iskreno predani najrazličnejši glasbi. Letos se skupina šestih nevsakdanjih virtuozov vrača z novimi odkritji, izzivi in interpretacijami.

Da se ti glasbeniki kljub pregovorni severnonemški zadržanosti Johannesa Brahmsa ne ustrašijo njegovega opusa, priča uvrstitev Brahmsovega dela na začetek sporeda. Natančno poslušanje njegove glasbe razkrije, da bi Brahms sam v kakem vzporednem vesolju zlahka dvignil kozarček rakije v pozdrav balkanskim interpretom. Zagotovo bi se ujeli pri izvedbi Tretjega klavirskega kvarteta. Brahms se je tega lotil kot vročično zagnan mlad skladatelj in nato odlašal z objavo. Razlog za obotavljanje najbrž ni bil zgolj njegov perfekcionizem, pač pa tudi njegova goreča, a neuresničena ljubezen do Clare Schumann. Ob ustvarjanju te skladbe se je Brahms po lastnih besedah pogosto počutil kot Goethejev romantični junak Werther, zato je tudi ta kvartet poln črnogledih misli strastnega mladega umetnika.

Drugače je Brahmsa videl njegov sodobnik Max Bruch, ki je tako opisal razmere: »V zgolj petdesetih letih bo njegov sijaj najimenitnejšega skladatelja vseh časov svetlo žarel, medtem ko se bodo mojega spomnili zgolj zavoljo mojega Violinskega koncerta v g-molu.« In se hkrati opravičil: »Imel sem družino, ki sem jo moral prehraniti in poskrbeti za izobrazbo otrok. S svojimi skladbami sem moral služiti denar. Zato sem bil prisiljen pisati dopadljiva in lahko razumljiva dela … Vedno sem pisal dobro glasbo, pa vendar takšno, ki se je lahko prodala.« Izjavi, da je pisal dobro glasbo, res ne moremo oporekati. Obenem v Bruchovem opusu vendarle najdemo tudi nekaj del, za katera se zdi, da so nastala pod čistim estetskim navdihom glasbene muze. Med temi s svojo lepoto in nenavadno barvitostjo izstopa cikel Osmih skladb, op. 83, katerega del bomo slišali na našem koncertu.

Z Bruchom se predvidljivost našega koncerta konča in uigrani virtuozi bodo nato zavili po bližnjici v sedanjost. Po vratolomni glasbi Guillauma Connessona bomo slišali Koncert za marimbo brazilskega skladatelja Neya Rosaura v izvirni priredbi Vlatka Nuševa, zaključek pa bo pripadel glasbi Pandeja Šahova, obarvani z makedonsko toplino. Vmes bodo glasbeniki odložili note in pripravili presenečenje. Kje piše, da mora koncert komorne glasbe slediti partituram? Naši glasbeniki vedo, da glasba prihaja iz srca in da živa improvizacija omogoča najbolj neposredno muzikalno izkušnjo. Pravo glasbeno slavje!